Organska kemija

Ogljikove spojine, natančneje, ogljikovodiki, imajo zelo pomembno vlogo v organski kemiji. To je panoga kemije, ki se ukvarja s spojinami, ki sestavljajo živa bitja.

Poleg ogljikovih spojin, organska kemija preučuje tudi spojine z vodikom, dušikom, kisikom, halogenimi elementi, fosforjem, silicijem in žveplom.

Na začetku 19. stoletja je med kemiki še vedno prevladovalo mnenje, da so spojine iz živih organizmov preveč zapletene, da bi se jih dalo sintetizirati iz neživih snovi in da je za njihovo sintezo potrebna “življenjska sila” oziroma vitalizem, ki je lastnost živih bitij. Spojine so zato imenovali “organske”, svoje raziskovanje pa so preusmerili na anorganske spojine, ki so se jim zdele bolj enostavne.

V prvi polovici 19. stoletja so znanstveniki spoznali, da se organske spojine lako sintetizirajo tudi v laboratoriju in zanimanje za organsko kemijo je začelo naraščati. Okrog leta 1816 je začel Michel-Eugène Chevreul preučevati mila, izdelana iz različnih vrst maščob in različnih alkalij. Izločil je nekaj različnih maščobnih kislin in iz njih z različnimi alkalijami izdelal milo. Čeprav je šlo samo za nekaj posameznih spojin, je s tem dokazal, da se lahko različne maščobe, ki so povsem organskega porekla, spremenijo tudi brez življenjske sile.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.